Pisalo se je leto 2021. Čas korone, nestabilno obdobje, ko nihče ni vedeli, kdaj bodo zaprte državne meje, kdaj ne bomo smeli v drugo občino, koliko časa se bomo družili zgolj z družinskimi člani, s katerimi smo si delili gospodinjstvo.
Luka je domov prinesla želja po tem, da ima vsaj eno sezono “stabilno”, da bo doma, v domačem okolju, da tujim krajem reče NE vsaj za toliko časa, da se koronsko stanje umiri.
Katja je bila že skoraj dve leti le doma - pomagala v pekariji, kupila 240 kokoši in pričela s prodajo ekoloških jajc. Družila se je z družinskimi člani in nekaj najbližjimi prijateljicami, drugače pačas večinoma preživljala v domačem okolju. Želja, da vsaj za nekaj ur dnevno odide na delo nekam, kjer bo več ljudi, kjer bo lahko poklepetala še s kom drugim, kot s starši in s seboj v ogledalu, je bila ogromna.
In tako sva oba našla skupno točko: Soriška planina.
Tam je kmalu, kar takoj, ob prvem srečanju, preskočila iskrica, podala sva si roko, se predstavila drug drugemu in kmalu je nastopil prvi zmenek, sledili so mnogi drugi. Obema so veliko pomenile podobne stvari, delila sva si podobne vrednote, oba sva zagnana in vsak svoje delo opravljava kvalitetno in s skrbnostjo. Že od nekdaj je v naju tlela želja, da nekoč ustvariva nekaj svojega. Marsikaj se je že ponudilo, vendar nama občutek nikoli ni 100 % pravil: “TO JE TO”, zato sva čakala in še naprej vsak svoje delo opravljala tako kot se zagre, na Soriški planini.
Pisalo se je leto 2025 in v maju sva najprej civilno rekla DA, potem se nama je pridružil sin Krištof in kot da bi srečen maj 2025 prinašal same dobre stvari, se nama je kmalu ponudila še ena priložnost: najem gostilne “Gačnk v Logu”. Tokrat sva čutila, da je pa mogoče čas, da končno začneva pisati najino zgodbo - zgodbo Uaštaríe u Luogu. In danes, ko to beremo, se najina zgodba že piše. Vabljeni, da z obiskom najinega gostišča tudi vi postanete del nje.